Spodbujanje vključenosti starejših moških

Odkar se je v akademski literaturi začelo namenjati več pozornosti 'družbenemu konstruktu moškosti', čedalje več poglobljenih raziskav kaže, da moškosti ni lahko opredeliti (Mackenzie et al., 2017; Huppatz in Goodwin, 2013; Golding in Foley, 2017), saj se družbenospolne prakse spreminjajo tako zaradi vpliva zgodovinskih kot tudi družbenih, političnih in ekonomskih struktur (Connell in Messerschmidt, 2005; Creighton in Oliffe, 2010). Poleg tega hegemonske moškosti pogosto temeljijo na stereotipih in strukturah, ki vplivajo na to, kako se moški obnašajo in kako razmišljajo ter kaj pripisujejo pomenu »biti moški« (Mackenzie et al., 2017). Če se torej navežemo na modul 2, moramo pri vzpostavljanju povezav med moškostmi in z delom povezanimi samomori ter depresijo pri moških v sklopu vzpostavljanja ciljnih programov za spodbujanje duševnega zdravja spol razumeti kot pluralen, relacijski, večdimenzionalen in globoko kontekstualen pojav (Johnson in Repta, 2012).

Ti stereotipi, po katerih morajo biti moški močni, agresivni, ne smejo kazati čustev, morajo preživljati družino in se vzdržati gospodinjskih opravil, se spreminjajo. Številni strokovnjaki menijo, da postaja danes moškost bolj vključujoča, egalitarna, netradicionalna in dejavna  ter da včasih celo prevzema nekatere lastnosti, vrednote in prakse stereotipne ženskosti, kot so jo razumeli nekoč (Anderson, 2009; Mackenzie, et al., 2017; Huppatz in Goodwin, 2013; Golding in Foley, 2017). Drugi menijo, da so te spremembe sicer vidne, vendar niso znatne in niso veliko pripomogle k spreminjanju strukturno zakoreninjenih spolnih razmerij moči in se odvijajo zgolj zato, da se v neoliberalni ekonomski krajini ohranijo že vzpostavljena razmerja moči (Bridges in Pascoe, 2014; Mackenzie et al., 2017).

Mackenzie in sodelavci (2017, 1225) pravijo, da »se te spremembe v hegemonskih praksah le počasi uveljavijo, verjetno zaradi različnih starostnih skupin, saj so se v družbene strukture zakoreninile postopoma. In prav v tem kontekstu patriarhalna moč vpliva na veliko moških (vsekakor ne na vse), ki morajo zato sodelovati pri ohranjanju hegemonske moškosti, če si želijo zagotoviti njene koristi. Kljub temu ne smemo domnevati, da je tako sodelovanje vedno ali celo pogosto prostovoljna odločitev ali proces – nasprotno, velikokrat izhaja iz dokaj nezavedne vsakdanje prakse (Robertson, 2007). To ne pomeni, da si moški pridobijo hegemonsko moč, temveč da so pogosto deležni posrednih spodbud, da morajo to moč utelesiti zaradi kolektivnih koristi, ki jim jih prinaša.«

V nasprotju z ženskami, ki se udejstvujejo na zelo različnih področjih javnega, zasebnega in družinskega življenja, se moški učijo predvsem v priložnostnih skupnostnih prostorih. Dominantni kapital moškosti namreč vpliva na moško (samo)izključitev, zato ne želijo obiskovati učnih skupnosti (razredov, izobraževalnih ustanov), ki so pogosto feminizirane. 

Raziskava, ki smo jo opravili v okviru projekta Old Guys Say Yes to Community, je pokazala, da moški potrebujejo tudi svoje klube, lope, prostore, dejavnosti in društvene centre (Reynolds et al., 2015), kjer se lahko družijo, si pomagajo in se samoorganizirajo ter tako redefinirajo kapital moškosti z namenom opolnomočenja moških, starih 60 let ali več (Hanlon, 2012; Ribeiro, Paúl in Nogueira, 2007; Carragher in Golding, 2015; Huppatz in Goodwin, 2013; Jelenc Krašovec in Radovan, 2014). Ta potreba je toliko izrazitejša na Portugalskem, kjer imajo moški nizko ali zelo nizko izobrazbeno raven in stopnjo pismenosti. V vseh partnerskih državah je bila potreba izražena predvsem zaradi socialnih dejavnikov, večinoma revščine in nizkih pokojnin, ki ne omogočajo dostojnega življenja.