Odsotna telesa in nevidna življenja

1. Uvod

Veliko manj moških v tretjem in četrtem življenjskem obdobju kot pa njihovih sovrstnic prepoznava pomen vseživljenjskega učenja in dejavne udeležbe v skupnosti. Številne raziskave so namreč potrdile nizko stopnjo vključenosti moških, starih 60 let ali več, v programe organiziranega učenja in druge prostočasne dejavnosti (Merriam in Kee, 2014; Schuller in Desjardins, 2007; Tett in Maclachlan, 2007). Številni raziskovalci to povezujejo s kakovostjo življenja moških, ki je slabša, kot bi lahko bila upoštevajoč možnosti, ki jim jih sicer ponuja njihovo okolje (Courtenay, 2000; Golding 2011a, 2011b; Oliffe in Han, 2014). Raziskave kažejo tudi, da se moški iz te starostne skupine v primerjavi z ženskami pogosteje mariginalizirajo, izolirajo in odtujijo (McGivney, 2004; Williamson, 2011; Vandervoort, 2012; Holwerda et al., 2012), da so pogosteje osamljeni (Wang et al., 2002; Paúl in Ribeiro, 2009) in da se čedalje bolj zanašajo na svoje žene in življenjske sopotnice, pri čemer postanejo od njih odvisni tako z vidika nege kot v čustvenem in socialnem pogledu (Vandervoort, 2012; Dettinger in Clarkberg, 2002). Tudi v sodobni razpravi o staranju so moški v tretjem in četrtem življenjskem obdobju pogosto opisani prek »odsotnih teles« in »nevidnih življenj« (Fleming, 1999). Zato lahko pojme, kot so staranje, družbeni spol (vključno z moškostmi/masculinities) in hendikepiranost,  interpretiramo in razumemo s proučevanjem telesnosti v starosti.