Na skupnosti temelječe učenje

1. Na skupnosti temelječi učenje, prostori in početja

Skupnostno izobraževanje nas uči pomembnosti priložnostnega učenja. Pogosto se srečujemo s prikrajšanimi populacijami, ki se soočajo s slabo organizacijo in šibko zmožnostjo povezovanja. V takih situacijah je treba sočasno vključevati tudi priložnostno učenje. Četudi raziskovalci pogosto dajejo prednost formalnemu namesto neformalnemu učenju, lahko učno okolje s priložnostnim učenjem ponudi precej pomembnih informacij, poleg tega so v tem primeru ljudje vključeni v skupnostno dejavnost (Fragoso, 2014). 

Skozi te procese se ljudje naučijo, kako se organizirati, razdeliti naloge, sprejemati odločitve, poiskati informacije, institucije ter družbene akterje, ki jim lahko zagotovijo financiranje, razpravljati o možnostih in prevzemati odgovornost za svoje odločitve. Prostori za priložnostno učenje so skratka zelo pomembni za skupnosti, ki želijo izboljšati svojo organiziranost, spodbuditi vključevanje in odraslim omogočiti, da samostojno sprejemajo odločitve, ki se jim zdijo pomembne za prihodnost skupnosti, oziroma dejavnosti, ki bodo pozitivno vplivale na njihovo življenje. (Fragoso at al., 2014, 30)

Golding (2011a) dokazuje, da lahko priložnostno učenje prinaša številne prednosti za moške v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Ne gre samo za to, da učenje vpliva na konkretne vidike, kot sta zdravje moških in njihov prispevek k skupnosti, temveč tudi za to, da se moški učijo drugače kot ženske. Ta drugačni način učenja, za katerega Golding pravi, da je družben, lokalen in situacijski, nam lahko pomaga pri preizkušanju načinov za zmanjšanje izključenosti moške populacije, saj je ta težava že očitna in prisotna v številnih državah po vsem svetu (v Fragoso at al., 2014, 30)

2. Vključevanje v moške skupnostne programe

»Skupnostni programi za moške, podobni tistim iz projekta Men’s Sheds, lahko moškim pomagajo, da ostanejo v stiku z dejavnostmi in vlogami, ki so jih razvijali pred upokojitvijo. Obenem imajo tovrstni programi izjemen potencial, da okrepijo družbeno povezanost in vključenost moških po koncu delovno aktivnega obdobja ter pripomorejo k zdravemu in dejavnemu staranju te čedalje številnejše populacije.« (Reynolds, Mackenzie, Medved, in Roger, 2015, 548)

Tudi na Norveškem se čedalje bolj zavedajo, da je treba starejše odrasle, še zlasti moške, stare 60 let ali več, vključiti v skupnost. Državljansko udejstvovanje v poznejšem obdobju življenja lahko zelo okrepi družbeni vidik življenja posameznika in njegovo zdravje. Pričujoča raziskava osvetljuje pomemben, a vendar pogosto spregledan vidik, ki lahko pripomore k spodbujanju zdravja in enakosti na področju zdravja, in sicer prek politik, ki omogočajo ter spodbujajo (ne pa tudi usmerjajo) vključenost v skupnost v okviru skupinskih prostovoljskih pobud. Tovrstne politike so še posebno pomembne, če so usmerjene v tiste ljudi, ki se soočajo z veliko družbeno neenakostjo (Goth in Småland, 2014).

Oglejte si video in skušajte prepoznati prednosti medgeneracijske izmenjave med fanti in moškimi po izteku delovno aktivnega obdobja.

3. Moški, stari 60 let ali več, ter učenje na podlagi verske in politične pripadnosti

Formosa, Galea in Bonello (2014) dokazujejo, da poleg običajnih formalnih izobraževalnih programov obstajajo tudi raznolike možnosti za priložnostno učenje, ki jih izvajajo, so namenjene in potekajo v sodelovanju z moškimi v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Ko so moški iz te starostne skupine vključeni v priložnostno učenje, se  pogosto odmaknejo od mehanizmov, ki temeljijo na strokovno zasnovanih učnih načrtih, očitni strokovnosti, akreditacijah in ocenjevanju, ter se raje zatečejo k svobodnejšemu izražanju, pri čemer včasih znanje pridobivajo v okviru dejavnosti, ki jih vodijo sami (učni projekti), spet drugič v okviru družbenih institucij, katerih člani so, ali družbenih gibanj. 

Avtorji s pomočjo dveh študij primerov prikazujejo, kako moški v tretjem in četrtem življenjskem obdobju ubirajo učne pristope, ki praviloma ne spadajo v kontekst izobraževanja, vendar imajo jasne koristi tako zanje kot za širšo družbo (Formosa, Galea in Bonello, 2014).

4. Kognitivne sposobnosti in staranje

S staranjem se spreminja kognitivna dejavnost, nekatere zmožnosti posameznik pridobi, druge izgubi. Za pozno starost je značilna izguba kognitivnih sposobnosti. Hertzog, Kramer, Wilson in Lindenberger (2009) predvidevajo, da je povečanje in kasnejše zmanjšanje kognitivnih sposobnosti v veliki meri odvisno od uspešne prilagoditve in aktivnosti posameznika skozi celotno življenje.

V pozni starosti se pojavijo pomembne individualne razlike v kognitivnih sposobnostih. Strokovnjaki še vedno natančno ne poznajo dejavnikov, ki vplivajo na razlike v kognitivnih sposobnostih. Potrjeno, pa je, da je posameznikovo uspešno ali neuspešno kognitivno staranje odvisno od številnih bioloških, psiholoških in družbenih dejavnikov, ki so jim izpostavljeni skozi vse življenje.

Oglejte si video:

5. Družinska tradicija

To, da si v Faru na Portugalskem član glasbenega ansambla, se obravnava kot družinska tradicija. Člani skupine so ponavadi člani iste družine, pripadniki različnih generacij (dedki, očetje, sinovi) in večinoma moški. Nastope, na katerih pojejo Jezusu v čast, imajo v času med silvestrovim in koncem januarja, vendar se za te dogodke pripravljajo celo leto. To je še en primer medgeneracijskega učenja, pri katerem se starejši člani družine obravnavajo kot strokovnjaki in mlajše učijo svojega repertoarja, vsi pa sodelujejo pri zbiranju in pripravi tega repertoarja.

Primer dobre prakse iz Portugalske: Charola do Grupo Coral e Desportivo da Casa do Povo da Conceição de Faro.

6. Vzajemnost osebnih in skupnostnih interesov

Tri društva v Artičah v Sloveniji, zlasti Sadjarsko društvo Artiče, pričajo o tem, da so moški, stari 60 let in več, lahko zelo aktivni v lokalni skupnosti, če dejavnost ustreza njihovemu zanimanju ali hobiju. Člani društev so pridobili nove spretnosti, znanje, vrednote itn. ter sami sebe dojemajo kot pomembne člane, ki pomagajo pri razvoju skupnosti. Pripravljeni so podajati zamisli, predloge, razpravljati in soodločati o razvoju lokalne skupnosti.

Primeri dobre prakse iz Slovenije: Združenje sadjarjev Artiče; Kulturno društvo Otona Župančiča Artiče, Turistično združenje Artiče.

7. Kraji, prijazni do starejših odraslih

Vemo, da se različni ljudje udobneje počutijo na različnih krajih. Prav tako vemo, da mlajši ljudje svoj čas preživljajo na drugačnih krajih kot starejši – če torej želimo, da bi starejši odrasli več časa preživljali zdoma, moramo razmišljati o prostorih na javnih mestih, ki so starejšim občanom prijazni, npr. društvenih centrih, kulturnih ustanovah, trgovinah, lekarnah, raznih javnih in drugih institucijah.

Primer dobre prakse iz Poljske: The Ombudsman and the Commission of Experts for Elderly People.