Odsotna telesa in nevidna življenja

1. Uvod

Veliko manj moških v tretjem in četrtem življenjskem obdobju kot pa njihovih sovrstnic prepoznava pomen vseživljenjskega učenja in dejavne udeležbe v skupnosti. Številne raziskave so namreč potrdile nizko stopnjo vključenosti moških, starih 60 let ali več, v programe organiziranega učenja in druge prostočasne dejavnosti (Merriam in Kee, 2014; Schuller in Desjardins, 2007; Tett in Maclachlan, 2007). Številni raziskovalci to povezujejo s kakovostjo življenja moških, ki je slabša, kot bi lahko bila upoštevajoč možnosti, ki jim jih sicer ponuja njihovo okolje (Courtenay, 2000; Golding 2011a, 2011b; Oliffe in Han, 2014). Raziskave kažejo tudi, da se moški iz te starostne skupine v primerjavi z ženskami pogosteje mariginalizirajo, izolirajo in odtujijo (McGivney, 2004; Williamson, 2011; Vandervoort, 2012; Holwerda et al., 2012), da so pogosteje osamljeni (Wang et al., 2002; Paúl in Ribeiro, 2009) in da se čedalje bolj zanašajo na svoje žene in življenjske sopotnice, pri čemer postanejo od njih odvisni tako z vidika nege kot v čustvenem in socialnem pogledu (Vandervoort, 2012; Dettinger in Clarkberg, 2002). Tudi v sodobni razpravi o staranju so moški v tretjem in četrtem življenjskem obdobju pogosto opisani prek »odsotnih teles« in »nevidnih življenj« (Fleming, 1999). Zato lahko pojme, kot so staranje, družbeni spol (vključno z moškostmi/masculinities) in hendikepiranost,  interpretiramo in razumemo s proučevanjem telesnosti v starosti.

2. (Samo)izkjučenost moških iz skupnosti

Tudi razni statistični podatki potrjujejo, da so moški, stari 60 let ali več, manj dejavni kot ženske. Podatki Eurostata (2017) največje razhajanje pri udeležbi v skupnostnih programih dejavnega staranja, ki govori v prid ženskam, ugotavljajo na Švedskem (14 %), Danskem (9,9 %), Finskem (7,7 %), Islandiji (7 %), Estoniji (5,5 %) in Franciji (4,9 %). Čeprav so moški na Hrvaškem, v Nemčiji, Turčiji in Švici dejavnejši od žensk, je razlika zanemarljiva (med 0,2 in 0,6 %) in je treba nanjo gledati skozi prizmo kulturnega in religioznega ozadja, predvsem pa prek družbenospolnega kapitala. Statistika za Slovenijo kaže 3-odstotno odstopanje v prid žensk (Eurostat, 2017), vendar pa je udeležba moških v različnih organiziranih programih dejavnega staranja precej manjša. Povprečen delež moških v dnevnih centrih aktivnosti (DCA) v Ljubljani znaša 15 %, prav tako se kot ustanove, namenjene pretežno ženskam, dojemajo univerze za tretje življenjsko obdobje in ljudske univerze, ki jih najpogosteje vodijo ženske. Projektni partnerji so prišli do enakih ugotovitev. Med razlogi za skromno udeležbo moških pri obstoječih dejavnostih raziskovalci poudarjajo še: feminizacija učnih programov in osebja, ki jih izvaja (Carragher in Golding, 2015; Owens, 2000), negativno dojemanje njihovega preteklega šolanja (Mark in Golding, 2012; McGivney, 1999, 2004), slabljenje kognitivnega in socialnega kapitala, ki spremlja proces staranja ter na moške vpliva bolj kot na ženske (Merriam in Kee, 2014; Schuller in Desjardins, 2007; Tett in Maclachlan, 2007), itn.

Zato moramo ugotoviti, zakaj so moški, stari 60 let ali več, v številnih državah, vključno s Portugalsko, Poljsko, Estonijo in Slovenijo, tako rekoč izključeni (ali samoizključeni) iz družbe, saj ima lahko taka marginalizacija hude posledice. Izključenost in nedejavnost moških v tretjem in četrtem življenjskem obdobju močno vplivata na njihovo kakovost življenja, kognitivni kapital (Golding, 2011a, 2011b, projekt Foresight Mental Capital and Wellbeing, 2008), čustveno počutje (Williamson, 2011) in, kar je najpomembnejše, na njihovo (subjektivno) zdravje (Courtney, 2000; Giles et al., 2005; Golden, Conroy in Lawlor, 2009; Mark in Golding, 2012; Schmidt-Hertha in Rees, 2017). Prav tako na njihovo zdravje vplivajo tudi številni drugi družbeni in socialni dejavniki. Zato poskušamo partnerji projekta Old Guys Say Yes to Community opozoriti na težave moških, starih 60 let ali več, saj so njihove družbenospolne izkušnje in socialno življenje drugačni od tistih, ki jih imajo ženske ali mlajši moški.

3. Duševno zdravje moških v delovnem okolju

Duševno zdravje moških je nezanemarljiva težava, ki povzroča posredne in neposredne stroške zaradi z delom povezanih samomorov in depresije. Čeprav je čedalje več skupnostnih pobud za izboljšanje zdravja moških na delovnem mestu, se dejansko izvaja zelo malo programov, hkrati pa ne vključujejo uradnega ocenjevanja in poročanja o duševnem zdravju moških. Zelo malo je tudi analiz, ki se osredinjajo na povezave med moškostjo ter z delom povezanima depresijo in samomorom pri moških, ki bi lahko bile podlaga za pripravo programov spodbujanja duševnega zdravja moških. 

Oliffe in Han (2014) sta naredila pregled štirih medsebojno povezanih tematik: 

1. moškost in zdravje moških, 
2. moški in delo, 
3. z delom povezani samomori in depresija pri moških in 
4. spodbujanje duševnega zdravja moških

V razmislek

Poglejte si spodnjo sliko, ki prikazuje oceno počutja (WB-well-being) na lestvici od 1 do 10 in razmislite o lastni oceni psihološkega počutja skozi življenjsko dobo. Bi se s spodnjim grafom strinjali?

4. Aktivno državljanstvo: izobraževanje poteka le v družbeni sferi [DOBRA PRAKSA]

Foto: Glorianne Portelli

Education for Critical Active Citizenship (ECAC) je projekt z Malte, ki temelji na predpostavki, da izobraževanje ne more potekati zunaj družbene sfere in da je zato kritično branje družbenih in ekonomskih stvarnosti bistveno za kompetentno in učinkovito državljanstvo. 

Projekt ECAC je v svetu, ki postaja vse bolj razdvojen, izkoriščevalski, individualističen in kulturno invaziven, vse bolj potreben, saj pod vprašaj postavlja in se upira vsiljevanju »monolitne miselnosti«, ki se oblikuje prek čedalje bolj standardiziranega izobraževalnega sistema, za katerega so značilni enotne, čeznacionalne standardizacije, ocenjevalni postopki in globalna obsedenost s poklicnim usposabljanjem in kvalifikacijami. Spremembe v družbi pa je mogoče doseči le s pomočjo skupnosti. Da bi jih dosegli, je treba okrepiti in dopustiti refleksijo starejših odraslih, za kar pa je potreben avtentični dialog. Če to zmoremo, dobimo aktivne državljane, ki znajo analizirati, pojasnjevati in poustvarjati svoje skupnosti.

V razmislek

Razmislite o pobudah v svoji državi (ali občini), ki spodbujajo aktivno državljanstvo, kritično učenje ali pa prakse participatornega proračuna. Koliko bi jih lahko našteli?

Primer dobre prakse z Malte: Projekt v oblični Ħad-Dingli (zahodna obala Malte)

Borg, C. and Formosa, M. (2013). Active citizenship and late-life learning in the community. Lifelong learning in Europe, 2. 

5. "Ni prostora za starce?"

Akademiki in zdravstvene ustanove starejše odrasle pogosto obravnavajo kot razspoljene (ang. de-gendered) (Thompson, 1994; Silver, 2003). Družbenospolno  neravnotežje in izgubljanje pomena družbenospolnih identitet lahko močno vplivata na psihološko počutje moških in na to, kako sami sebe dojemajo in razmišljajo o sebi (...). Barefoot, Mortensen, Helms, Avlund in Schroll (2001) so ugotovili, da moški od 60. leta naprej pogosteje izkazujejo simptome nesomatske depresije, da pa to ne velja za ženske. 

Avtor Barefoot je s kolegi te rezultate razložil z vidika spreminjanja družbenih vlog in tega, da je lahko izguba družbenih omrežij (prijateljev, skupnosti, socialnega kapitala) za moške po 60. letu starosti večja kot pa za ženske (glejte tudi Moss in Moss, 2007) (v Gleibs et al., 2011).

6. Socialni kapital [DOBRA PRAKSA]

Čeprav se veliko starejših odraslih (zlasti moških) ne udeležuje organiziranih oblik izobraževanja in učenja, pa jih je veliko vključenih v druge neizobraževalne organizacije v skupnosti (gasilska idr. združenja), prek katerih skrbijo za širšo dobrobit skupnosti. 

Prostovoljni gasilci Zadobrova:

Vir: PGD Zadobrova

Neformalne organozacije z visoko udeležbo moških, starih 60 let in več, opažajo pozitiven vpliv članstva in priložnostnega učenja v svojih združenjih, prav tako pa tudi boljšo kakovost življenja svojih članov ter prednosti njihovega delovanja za lokalne skupnosti. Tako dejavni moški ostajajo povezani, potrebni in koristni, hkrati pa se redno srečujejo z drugimi generacijami in člani lokalne skupnosti.

V razmislek

Pomislite na prostovoljske organizacije v svoji skupnosti. Menite, da se moški, stari 60 ali več let, v njih udejstvujejo predvsem zaradi druženja ali tudi iz drugih razlogov?

7. Zakaj so moški v tretjem in četrtem življenjskem obdobju tako občutljivi?

Analiza je na preizkušnjo postavila mite o samomoru, ki so prisotni v strokovni in poljudni literaturi, vključno z mišljenjem, da medosebna izguba (npr. izguba življenjskega partnerja) igra relativno majhno vlogo pri samomorih moških iz te starostne skupine. Analiza je osvetlila tudi pogosto spregledana dejstva, ki se nanašajo na nagnjenost k samomoru, ki jo imajo moški evropskega rodu v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, vključno z dejstvom, da so ti moški v primerjavi z ženskami iz vrst starejših odraslih manj izpostavljeni dejavnikom, ki naj bi povečevali tveganje za samomor pri starejših odraslih (npr. depresija, kronične bolezni in invalidnost, finančne težave, vdovstvo in samsko življenje). 

Zato je mogoče reči, da stiske, ki posameznika obremenjujejo pri staranju, ne pojasnijo izrazite nagnjenosti k samomoru, ki je značilna za moške evropskega rodu v tretjem in četrtem življenjskem obdobju, v primerjavi z enako starimi ženskami in moškimi, ki pripadajo etničnim manjšinam. Zdi se, da veliko moških evropskega rodu samomor vidi kot odgovor na običajne izzive in izgube, ki jih prinaša staranje (Canneto, 2015, 15).

8. Video: Zdravko Kuhta

Poglejte, kako živi Zdravko Kuhta, ki prebiva v Socialno-varstvenem zavodu Hrastovec. Zdravko kljub hudim težavam z depresijo ostaja ustvarjalen. Leta 2014 je prejel Priznanje za promocijo učenja in znanja odraslih, ki ga podeljuje Andragoški center Republike Slovenije (ACS).

V razmislek

V kolikšni meri je tema duševnega zdravja prisotna v vašem okolju? Kdo se s to temo ukvarja in o njej razpravlja?